• Rotate
  • 1
13. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa,

se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem.

Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas,

da bi vse pripravili zanj;

vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem.

Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla:

»Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?«

Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Nato so odpotovali v drugo vas.

Ko so potovali, mu je nekdo rekel:

»Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.«

Jezus pa mu je dejal:

»Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda,

Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.«

Nekomu drugemu pa je rekel:

»Hôdi za menoj!«

A ta je dejal:

»Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.«

Rekel mu je:

»Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve,

ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

Spet drug mu je rekel:

»Hodil bom za teboj, Gospod,

a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.«

Jezus pa mu je rekel:

»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj,

ni primeren za Božje kraljestvo.«



(Lk 9, 51 – 62)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomki iz Svetega pisma, ki smo jih poslušali, nas svarijo pred oziranjem nazaj.

V prvem berilu smo slišali, da je Bog naročil preroku Eliju, naj »Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle« mazili za preroka namesto sebe. Elija je šel k Elizeju, ki je na njivi oral s parom volov, in nanj vrgel svoj plašč, kar je bilo znamenje, da je izbran za prerokovega naslednika. Vendar se je Elizej obotavljal: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Prerok Elija mu je nato zabrusil: »Pojdi, vrni se, kaj imam s teboj še opraviti?« Elizej je nato zaklal par volov, s katerimi je oral, z volovskim jarmom zakuril ogenj, skuhal meso in ga dal jesti ljudem. To je bilo znamenje, da je prelomil s svojo preteklostjo in da je pripravljen slediti Eliju.

V drugem berilu nas Bog po apostolu Pavlu opozarja: »stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« Poklicani ste bili namreč k svobodi. »Za svobodo nas je Kristus osvobodil.«

V odlomku evangelija smo slišali, kako je nekdo na Jezusovo povabilo: »Hôdi za menoj!« odgovoril: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Ob teh odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo, lahko pomislimo tudi na Izraelce, ki so v Egiptu jamrali, kako jim je hudo. Ko jih je Bog od tam rešil, so na poti v obljubljeno deželo jamrali, da jim je šlo v Egiptu bolje.

Tako kot danes mnogi v Sloveniji jamrajo, da nam je šlo v Jugoslaviji bolje. Jugonostalgija pri mulariji, ki je bila rojena v času, ko je bila Jugoslavija že »v zadnjih zdihljajih«, ali pa celo že v samostojni Sloveniji, je tragikomična. Jugonostalgija pri starejših pa je razumljiva. Večino starejših ljudi v vseh časih daje nostalgija po preteklosti. Zato, ker so bili takrat mladi. To je v bistvu nostalgija po mladosti. Kot mnoge starejše ljudi v Republiki Sloveniji daje nostalgija po SFRJ, ko so bili mladi, tako je mnoge starejše ljudi v SFRJ dajala nostalgija po Kraljevini SHS, ko so bili mladi, mnoge starejše ljudi pa je v Kraljevini SHS dajala nostalgija po Avstro Ogrski, ko so bili mladi, in tako nazaj.

Do jugonostalgije v tem kontekstu smo torej lahko razumevajoči.

Ne moremo pa tolerirati posploševanja subjektivnega doživljanja na objektivno dejstvo. Nekdo lahko reče: »V Jugoslaviji mi je bilo lepše kot danes.« Ne more pa trditi, da smo v Jugoslaviji na splošno živeli bolje kot danes, ker to ne drži. Začnimo vendar malo preštevati trgovine in trgovske centre ter ljudi v njih. Začnimo šteti kavarne in bare ter tam sedeče. Začnimo šteti in ocenjevati avtomobile, parkirane pred hišami ter vozeče po cestah. Iz otroštva se spomnim, kako pogosto smo se iz Celja vozili skozi Velenje v Avstrijo po nakupih. Pa ne zato, ker bi uživali v vožnji. (Konec koncev vožnja s »stoenko« ni bila ravno užitek.) Nisem pa še toliko star, da bi se spominjal bonov, vožnje na podlagi številk z registrskih tablic, pomanjkanja živil in drugih osnovnih potrebščin ter podobnega, česar se lahko spominjate malo starejši. In kar še danes doživljajo prebivalci poslednjih komunističnih diktatur na tem svetu: v Venezueli, Severni Koreji in na Kubi.

Nekateri svojo jugonostalgijo opravičujejo s krajami državne lastnine ter propadom podjetij v samostojni Sloveniji.

Ne smemo pozabiti, da je bilo nekaj podjetij z nekoč zvenečimi imeni, ki jih danes ni več, ustanovljenih že pred Drugo svetovno vojno in ne šele po njej. Po njej so jih »tovariši« spravili v žep, njihove lastnike pa v rove, jame in brezna. Kraja se je torej začela že med in po Drugi svetovni vojni. Najbrž ste že slišali rek, da je laž nesmrtna duša komunizma. Iz izkušenj pa vemo, da so njegove metode kraja, prevara, manipulacija, diskreditacija in likvidacija.

V času SFRJ je bilo normalno, da so bili proizvodi in dobički uspešnih podjetij namenjeni tudi vzdrževanju in nagrajevanju partijske elite.

Tisti, ki so kradli v času samostojne Slovenije, so bili vzgojeni in prekaljeni v času SFRJ. Ohranili so isto mentaliteto in iste manire. Okoriščanje na račun drugih. Nihče, ki je v Slovenijo prišel z Zahoda po njeni osamosvojitvi, ni kradel njenega državnega premoženja.

Eden glavnih problemov Slovenije danes je, da je kot fasada naše cerkve – pred leti je bila zgolj prebarvana s tanko plastjo rumene barve, ki se vedno bolj lušči, in na dan udarja prejšnja, rdeča barva.

To se dobro vidi na proslavah ob državnih praznikih, ko so slovenski simboli vedno bolj okupirani s krvavo zvezdo, ki je skupaj s kljukastim križem simbol zla v 20. stoletju. Simbol terorja, ki ga je izvajala komunistična partija v svojih diktaturah po državah, ki jih je okupirala.

Oskrunjena je tudi naša himna. V 6. členu Ustave Republike Slovenije je zapisano: »Himna Slovenije je Zdravljica.« Teoretično. V praksi pa to ni več Zdravljica, saj so jo oklestili huje od dunajskih cenzorjev ter izbrisali vse, kar je v nasprotju s komunističnimi parolami, da je ostala samo še nekakšna slovenska internacionala.

Naše mesto se je pred nekaj dnevi osramotilo s proslavo pred Dnevom državnosti, ki je potekala v senci spomenika diktatorja države, iz katere smo leta 1991 odšli. Govornik je bil nekdo, ki je pred leti izjavil, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija ter se z njo ne more sprijazniti. Norčevanje iz Dneva državnosti.

Tragedija Slovenije je, da mnogi njeni državljani vedno znova dokazujejo, da niso osli – osel gre namreč na led samo enkrat – ne morejo pa se izogniti primerjavi z zlato ribico, ki ima menda zelo kratek spomin.

Ne pozabimo besed apostola Pavla iz današnjega drugega berila: »Stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« Poklicani ste bili namreč k svobodi.

Luka Mihevc

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes