• Rotate
  • 1
10. NEDELJA MED LETOM – leto C



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas se je Jezus napotil v mesto, ki se imenuje Naim.

Z njim so šli njegovi učenci in velika množica.

Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom,

so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova.

Spremljala jo je precej velika množica iz mesta.

Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel:

»Ne jokaj!«

Pristopil je in se dotaknil nosil.

Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je:

»Mladenič, rečem ti: Vstani!«

Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti;

in Jezus ga je dal njegovi materi.

Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili:

»Velik prerok je vstal med nami« in

»Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

Ta glas o Jezusu se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.



(Lk 7, 11-17)





Drage sestre in dragi bratje!

V odlomku evangelija prejšnje nedelje se nam je Jezus predstavil kot Tisti, ki vrača zdravje. Danes se nam je predstavil kot Tisti, ki vrača življenje. Oba odlomka evangelija pa govorita o tem, da Bogu ni vseeno za človeka; da ni brezbrižen do človekovega trpljenja, do človekove usode. Oba odlomka govorita o tem, da je nagib, ki vodi Boga v odnosu do človeka, usmiljenje.

Slišali smo, da je Jezus pred vrati mesta Naim srečal pogrebni sprevod. Nosili so truplo mladeniča, edinega otroka matere, ki je bila vdova. Torej je izgubila vse – moža, edinega otroka in verjetno tudi smisel svojega življenja. Jezusu se je zasmilila, kot smo slišali, in njenega sina je obudil od mrtvih. Očividci dogodka so ob tem izrekli nekaj pomembnega: »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Te besede so bolj dobesedno resnične, kot so se zavedali tisti, ki so jih izrekli. Usmiljenje je nagnilo Boga, da je postal človek. Obiskal je svoje ljudstvo kot človek. Postal je Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek. Postal je eden izmed nas, pridružil se nam je na naši poti, stopil je na naše mesto, prevzel je našo vlogo, našo usodo. In to do konca. Do smrti. Prevzel je tudi vlogo, usodo mladeniča iz današnjega odlomka evangelija. Sam je postal truplo edinca, ki ga je njegova mati, Marija, vdova, spremljala h grobu.

A takrat je prišlo do preloma – do zamenjave vlog, zamenjave usod. Od Jezusovega groba naprej Bog ne prevzema več nase človekove usode, ampak je človek deležen usode, ki mu jo je namenil Bog. Jezusova usoda postane naša usoda. Jezusovo vstajenje je začetek našega vstajenja. Poroštvo našega vstajenja, zagotovilo našega vstajenja.

Pokojni pater Franc Cerar je v razmišljanju ob današnjem odlomku evangelija zapisal:

Koliko žalujočih mater je bilo v Jezusovem času, ki so še naprej žalovale; koliko mrličev, ki niso bili obujeni, koliko pogrebov, ki jih ni nihče ustavil. Tudi mladenič, ki ga je Jezus obudil od mrtvih, je pozneje še enkrat umrl in bil pokopan kot vsi drugi mrliči. Evangelij o tem ne govori. Povedati hoče, da je Nekdo, ki vidi solze vseh vdov in mater ter sliši jok vseh pogrebcev sveta. Ta Nekdo ni brez srca. Vsi jokajoči se mu smilijo. Ta Nekdo bo nekoč – on ve, kdaj – ustavil vse pogrebe in vsem žalujočim rekel: Ne jokajte! Z oblastjo, ki jo ima nad smrtjo, se bo dotaknil vseh nosil in vsem mrtvim zaklical: Vstanite!

Vstali bodo. Takrat bodo vsi spoznali, da je Bog zares obiskal svoje ljudstvo.



Luka Mihevc

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes