• Rotate
  • 1
4. POSTNA NEDELJA – C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki,

da bi ga poslušali.

Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili:

»Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

Tedaj jim je povedal tole priliko:

»Neki človek je imel dva sina.

Mlajši med njima je rekel očetu:

›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹

In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj

in odpotoval v daljno deželo.

Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota

in začel je trpeti pomanjkanje.

Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele,

ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in dejal:

›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju,

jaz pa tukaj umiram od lakote.

Vstal bom in šel k očetu in mu rekel:

Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.

Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu.

Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil;

pritekel je, ga objel in poljubil.

Sin mu je rekel:

›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

Oče pa je naróčil svojim služabnikom:

›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite!

Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo!

Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível;

bil je izgubljen in je najden.‹

In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju.

Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal:

›Kaj pa to pomeni?‹

Ta mu je rekel:

›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹

Razjézil se je in ni hôtel vstopiti.

Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal.

On pa je očetu odgovóril:

›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza,

pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje,

si mu zaklal pitano tele.‹

On pa je rekel:

›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba,

ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível,

ker je bil izgubljen in je najden.‹ «



(Lk 15, 1-3.11-32)





Drage sestre in dragi bratje!

Farizeji in pismouki so se zgražali nad Jezusom, ker se je družil z javnimi grešniki in z njimi celo obedoval – torej jih je sprejemal kot sebi enakovredne. Pismouki so bili poznavalci in razlagalci Svetega pisma, farizeji (njihovo ime pomeni »ločeni od drugih«) pa pripadniki gibanja, ki so si prizadevali za čim bolj natančno izpolnjevanje postave – zapovedi in zakonov, zapisanih v Svetem pismu. Oboji so se imeli za boljše od drugih ljudi – vedeli naj bi več od drugih, znali več od drugih in živeli bolj prav, kot drugi. Na njihove očitke je Jezus odgovoril s priliko, zgodbo, ki jo tradicija imenuje »Prilika o izgubljenem sinu«, vendar bi bilo bolje, če bi ji dali naslov »Prilika o usmiljenem očetu in izgubljenih sinovih«. Oba sinova iz prilike sta namreč »izgubljena«, oddaljena od očeta. Starejši nič manj od mlajšega. Oba vidita samo sebe in svoje domnevne pravice – to, kar si po lastnem prepričanju zaslužita; to, kar jima po njunem mnenju pripada. »›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ … ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.‹« V očetu vidita nekoga, ki jima nekaj dolguje; nekoga, ki jima je nekaj dolžan dati. Ne vidita, da jima oče daje mnogo več od tistega, kar hočeta od njega. Ne opazita njegove ljubezni ali pa se nanjo požvižgata. Čeprav sta sinova, ne živita kot sinova, pa čeprav mlajši očeta kliče oče, starejši pa niti to ne. Čeprav sta brata, ne živita kot brata. Starejši očetu zaničljivo omeni mlajšega z besedami »ta tvoj sin«. Oče mu poskuša odpreti oči in srce z besedami »otrok« in »ta, tvoj brat«.

S to priliko je Jezus človeškemu razumevanju približal Božje usmiljenje. Lik očeta iz prilike namreč predstavlja Boga. Bog ni policaj ali tožilec ali sodnik ali rabelj, ki skrbi za dosledno izvajanje zakonov in kaznovanje kršilcev, kot so si predstavljali pismouki in farizeji. Bog je Oče, ki ljubi vse svoje otroke. Oče, ki ljubi brezpogojno. Oče, ki otrok ne priklepa nase, ampak jim pušča svobodno izbiro. Oče, ki otrokom ostane zvest, tudi ko mu obrnejo hrbet ali pljunejo v obraz. Oče, ki bdi nad nami in je v mislih ves čas z nami. Oče, ki nas zagleda, ko smo še daleč in nam priteče naproti. Oče, ki pride k nam, ko kuhamo mulo pred vrati. Oče, ki želi samo to, da bi opazili njegovo ljubezen in nanjo odgovorili.



Luka Mihevc

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes