• Rotate
  • 1
Iz svetega evangelija po Marku.



Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje,

so rekli Jezusu njegovi učenci:

»Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?«

Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel:

»Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode.

Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju:

›Učitelj pravi: Kje je moj prostor,

kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹

In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno;

tam nam pripravita.«

Učenca sta odšla.

Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal,

in sta pripravila velikonočno jagnje.

Medtem ko so jedli, je vzel kruh,

ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel:

»Vzemite, to je moje telo.«

Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega.

In rekel jim je:

»To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.

Resnično, povem vam:

Ne bom več pil od sadu vinske trte

do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.«

In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.



(Mr 14, 12-16.22-26)



Drage sestre in dragi bratje!

Naše telo je celota nepogrešljivih sestavnih delov. Eden izmed njih je kri. Brez nje ne more funkcionirati noben drug del našega telesa. Kri namreč omogoča njihovo delovanje, saj jim prinaša hrano, vodo in kisik. Kri je torej prinašalka življenja. Izkrvaveti pomeni umreti. Če zaradi rane izgubljamo kri, smo v nevarnosti. Hujša kot je rana, hujša je nevarnost. Ob veliki izgubi krvi dobimo transfuzijo – kri, ki so jo na krvodajalski akciji darovali prostovoljci. Darovana kri nam omogoči, da preživimo.

Znanje, ki nam ga prinaša znanost, so vsaj delno imeli že stari Izraelci iz izkušenj. Vedeli so, da je kri življenjskega pomena. Da je nosilka življenja. Zato je bila zanje nekaj svetega.

V prvem berilu smo slišali, kako je Mojzes v znamenje sklenjene zaveze med Bogom in izraelskim ljudstvom polovico krvi žrtvovanih juncev poškropil po oltarju, z drugo polovico pa poškropil zbrano ljudstvo z besedami: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami«. Kropljenje s krvjo je Božje ljudstvo stare zaveze ohranjalo še stoletja po tem pri svojem bogoslužju v Templju, kar omenja tudi današnje drugo berilo. Ti »krvavi obredi« so bili za Izraelce globokega pomena, saj je kri zanje pomenila življenje. Po eni strani jih je opominjala, da je življenje sámo zagotovilo trdnosti in nepreklicnosti sklenjene zaveze, po drugi strani pa jih je spominjala, da sklenjena zaveza prinaša življenje. Oboje velja tudi za novo zavezo, ki jo je z nami sklenil Jezus. Kot smo slišali v odlomku evangelija, je pri zadnji večerji govoril o »krvi zaveze«, s čimer se je navezal na »staro zavezo«, potrjeno z obredom krvi. Vendar On oltarja in nas ni poškropil s krvjo darovanih živali, ampak s svojo lastno krvjo. S tisto krvjo, ki edina lahko res očisti, umije in posveti; ki edina lahko zagotovi trdnost, nepreklicnost, večnost. Jezus je za nas daroval svoje življenje. Njegovo življenje, njegova kri, je vir našega življenja. Jezusova daritev je transfuzija, s katero je njegova kri pritekla v naše izsušene žile in nam vrnila življenje. Ta njegova »krvodajalska akcija« je zastonjski dar. Medtem ko je sinajska zaveza pogodba, s katero sta se obe strani zavezali k nečemu, je »nova in večna« zaveza enostransko dejanje, dejanje ljubezni in ne pravno dejanje. In te zaveze se ne le spominjamo, ampak smo pri njej navzoči vedno, ko obhajamo sv. evharistijo, ki je ponavzočenje Jezusove daritve. Prav je, da si to prikličemo v spomin pred vsako sveto mašo, da bomo res »s srcem pri stvari«.

Luka Mihevc

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes