• Rotate
  • 1
4. POSTNA NEDELJA – B – 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu:

»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,

tako mora biti povzdignjen Sin človekov,

da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.

Bog je namreč svet tako ljubil,

da je dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil,

ampak bi imel večno življenje.

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil,

ampak da bi se svet po njem rešil.

Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;

kdor pa ne veruje, je že sojen,

ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet

in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč,

kajti njihova dela so bila hudobna.

Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči,

da se ne bi razkrila njegova dela.

Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči,

da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«



(Jn 3, 14-21)



Drage sestre in dragi bratje!

Jezus, kot smo pravkar slišali, ni prišel zato, da bi nam sodil, ampak da bi nas rešil. Njegove besede: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali« veljajo tudi v tem primeru. Govori nam: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« K takšni drži nas spodbuja tudi papež Frančišek, katerega obletnice izvolitve se danes spominjamo. Nekateri mediji nas zadnji čas radi spominjajo na njegovo izjavo: »Kdo sem jaz, da bi sodil gejem?« Ta njegova izjava (ki je, mimogrede, iztrgana iz konteksta) ni v Cerkvi nič novega in nič revolucionarnega. V Katekizmu Katoliške Cerkve iz leta 1997, ki povzema nauk Katoliške Cerkve (in ga je naročil sestaviti papež Janez Pavel II., delo pa je vodil kardinal Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI.) je zapisano: »Homoseksualnost pomeni odnose med moškimi in ženskami, ki čutijo izključno ali prevladujočo spolno privlačnost do oseb istega spola. V različnih stoletjih in kulturah si nadeva zelo spreminjajoče se oblike. Psihični nastanek homoseksualnosti v veliki meri ni razložen. Opirajoč se na Sveto pismo, ki dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode, je izročilo vedno izjavljalo, da so »homoseksualna ravnanja po notranje neurejena.« Takšna dejanja nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje namreč zapirajo darovanju življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati. Kar nekaj moških in žensk ima v sebi globoko zakoreninjena homoseksualna nagnjenja. Ta nagnjenost, ki je objektivno neurejena, za večino od njih pomeni preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo Božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja. Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti« (KKC 2357-2359).

Youcat, Katekizem Katoliške Cerkve za mlade iz leta 2011 (ki ga je naročil napisati papež Benedikt XVI.) pa temu dodaja: »Cerkev veruje, da homoseksualnost ne ustreza redu stvarstva. Vanj sta položena potreba po dopolnitvi in medsebojna privlačnost moža in žene, da moreta podariti življenje otrokom. Zato Cerkev ne more odobravati homoseksualnega ravnanja. Vsem ljudem, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, pa dolguje spoštovanje in ljubezen, ker Bog spoštuje in ljubi vse ljudi. Na zemlji ni človeka, ki ne bi izviral iz zveze med očetom in materjo. Zato je za nekatere homoseksualno usmerjene ljudi boleča izkušnja, da jih drugi spol erotično ne privlači in da morajo pogrešati telesno rodovitnost svoje zveze, kakor to ustreza človekovi naravi in Božjemu redu stvarjenja. Vendar pa nas Bog pogosto po nenavadnih poteh vodi k sebi: hiba, izguba ali ranjenost – če jih sprejmemo in jih znamo prenesti kot križ – lahko postanejo odskočna deska za skok v Božje naročje, v naročje tistega Boga, ki dela vse dobro in je v odrešenju še večji kot v stvarjenju« (Youcat 65).

Sovražiti greh in ljubiti grešnika je načelo, ki se ga moramo vedno držati, če hočemo slediti Kristusu. Tudi v odnosu do istospolno usmerjenih. To pa seveda ne pomeni, da nekritično sprejmemo vse zahteve, ki jih postavljajo, ne glede na njihove posledice. Pravice istospolno usmerjenih niso in ne smejo biti nad pravicami drugih. Njihove pravice tudi niso in ne smejo biti vse tisto, kar sami razglašajo za svoje pravice. Prav je, da so istospolno usmerjeni zakonsko zaščiteni pred diskriminacijo, ki je res diskriminacija, pred nestrpnostjo, ki je res nestrpnost in pred nasiljem, ki je res nasilje. Prav je tudi, da so njihove zveze pravno urejene. Vendar ne na račun zakonske zveze med moškim in žensko, na račun družine in na račun otroka. Zakonska zveza med moškim in žensko, družina z očetom, materjo in otrokom ali otroci ter otroci sami so temelj civilizacije (ne le naše civilizacije, ampak človeške civilizacije nasploh), ki ga ne moremo žrtvovati zaradi t. i. pravic istospolno usmerjenih.

Jezus nas v današnjem odlomku evangelija svari pred tem, da bi bolj ljubili temo, kakor luč. Temo, ki je laž, namesto luči, ki je resnica. Kristjani smo poklicani, da v svet prinašamo l(L)uč, da prinašamo r(R)esnico. Poklicani smo, da razkrinkamo vsako laž, tudi tisto, ki je zavita v celofan strpnosti in ljubezni. Poklicani smo, da vedno rečemo »bobu bob«, pa čeprav to sproži zlivanje gnojnice po nas.



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes