• Rotate
  • 1
30. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas so farizeji slišali,

da je Jezus saduceje prisilil k molku,

in so se zbrali na enem kraju.

Eden izmed njih, učitelj postave,

ga je preizkušal z vprašanjem:

»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

Rekel mu je:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga,

z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej enaka:

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«



(Mt 22, 34-40)





Drage sestre in dragi bratje!

Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, na zadnjih pa, da je Bog ljubezen. Ljubezen je torej tisto, kar nas dela podobne Bogu. Ker ljubimo ali ko ljubimo, smo podobni Bogu. Tudi pravila našega bivanja in medsebojnih odnosov, ki nam jih je izročil Bog, izvirajo iz ljubezni in vodijo v ljubezen. Samo s to zavestjo jih lahko pravilno razumemo in izpolnjujemo. To poudarja tudi Jezus. Kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija, so ga farizeji preizkušali z vprašanjem, katera zapoved je največja. Sami so namreč v Svetem pismu našteli kar 248 zapovedi (kolikor naj bi bilo kosti v človeškem telesu) in 365 prepovedi (kolikor je dni v letu). Skupaj torej 613 pravil. Lahko si mislimo, kako težko si jih je bilo že samo zapomniti, kaj šele po njih živeti. Potreba po njihovi hierarhični ureditvi je bila nujna. Vendar si pri tem judovski učitelji postave niso bili enotni. V svojem odgovoru je Jezus izpostavil dve zapovedi, ki sta bili že zapisani v Svetem pismu in ju postavil drugo drugi ob bok: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Obe že znani zapovedi je Jezus postavil v medsebojno odvisnost; ju združil v eno. »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka«, je dejal. In poudaril, da na teh dveh zapovedih temeljijo tudi vse ostale. Vseh 613 pravil, ki so jih našli farizeji v Svetem pismu. »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Dovolj se je držati enega pravila, zapovedi ljubezni, in izpolnjevali bomo vse.       

V dvojni zapovedi ljubezni so omenjene tri vrste ljubezni: ljubezen do Boga, ljubezen do bližnjega in ljubezen do sebe. Na prvo mesto Jezus postavlja ljubezen do Boga. Naša ljubezen do Boga je odgovor na Njegovo ljubezen do nas. O njej nam govori Bog po Svetem pismu. V knjigi preroka Malahija beremo: »»Ljubim vas«, govori Gospod« (Mal 1,2). V Peti Mojzesovi knjigi najdemo: »Gospod, tvoj Bog ti je spremenil prekletstvo v blagoslov, kajti Gospod, tvoj Bog, te ljubi« (5Mz 23,6). Po preroku Izaiju nam Bog govori: »Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim …« (Iz 43,4), po preroku Jeremiju pa: »Z večno ljubeznijo te ljubim« (Jer 31,3).

Apostol Janez v svojem Prvem pismu pravi: »Božja ljubezen do nas se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1Jn 4,9-10).

Bogu izkazujemo ljubezen tako, da ga poslušamo in sledimo Njegovi besedi. Jezus pravi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi …« (Jn 14,21). »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede … Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed« (prim. Jn 14, 23-24).

Ljubezen je »skupni imenovalec« vseh zapovedi in ključ za njihovo razumevanje. Zato je ljubezen največja zapoved, kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija.

V pismu Rimljanov beremo: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo« (Rim 13,8). »Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave« (Rim 13,10).

Apostol Janez nam v svojih pismih govori: »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni« (2Jn 6). »V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna« (1Jn 2,5).

Ljubezen do Boga vključuje ljubezen do bližnjega, do drugih ljudi. Jezus nam naroča: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). »To vam naročam, da se ljubite med seboj!« (Jn 15,17). »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V Prvem Janezovem pismu beremo: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen« (1Jn 4,7-8). »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna« (1Jn 4,12). »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1Jn 3,16). »Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti« (1Jn 3,14). »In od njega imamo to zapoved: »Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata« (1Jn 4,21). »Če kdo pravi: »Ljubim Boga«, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl« (1Jn 4,20).

Z ljubeznijo do bližnjih torej najbolj kažemo tudi svojo ljubezen do Boga. Naša ljubezen do ljudi je ogledalo naše ljubezni do Boga.

In še eno vrsto ljubezni omenja zapoved ljubezni. To je ljubezen do samega sebe. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ljubezen do sebe izključuje tako podcenjevanje, kot precenjevanje sebe. Ljubezen do sebe ni sebičnost, ampak ravno nasprotno. Nasprotje ljubezni namreč ni sovraštvo, kot bi kdo mislil, ampak sebičnost – napačni odnos do drugih in sebe. Ljubezen do sebe pomeni sprejeti, spoštovati in ceniti sebe ter slediti Božjemu načrtu za svoje življenje. Ljubezen do bližnjega in ljubezen do sebe sta v medsebojni odvisnosti. Kdor ne spoštuje in ne ceni sebe, tudi bližnjega ne more spoštovati in ceniti.

Ljubezen ni vse tisto, kar danes razumemo pod to besedo. Pogosto tisto, čemur danes rečemo ljubezen, sploh ni ljubezen. Zato nam Bog po svoji besedi, zapisani v svetem pismu, daje objektivni odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen.

Ljubezen, ki, kot beremo v Prvem pismu Timoteju, »izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere« (1Tim 1,5), je »sad Duha«, kot beremo v Pismu Galačanom (prim. Gal 5,22), »vez popolnosti«, kot beremo v Pismu Kološanom (prim. Kol 3,14), in je »potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine«, kot beremo v Prvem pismu Korinčanom (prim. 1Kor 13).

Če potegnem črto: ljubezen je del človekovega bistva, saj je, kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi, človek ustvarjen po Božji podobi, Bog pa je ljubezen, kot smo slišali apostola Janeza. Ljubezen je podaritev samega sebe drugemu, ne glede na vrsto ljubezni: med fantom in dekletom, možem in ženo, staršev do otrok in otrok do staršev, med sorodniki in prijatelji. In je sprejemanje samega sebe kot Božji dar. Ljubezen je nasprotje sebičnosti, v katero nas je pahnil prvi greh, ki ga potrjujemo s svojimi osebnimi grehi. Zato si je potrebno za ljubezen prizadevati, kot nas opominja apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: »Prizadevajte si za ljubezen« (1Kor 14,1). Apostoli so nekoč prosili Jezusa: »Gospod, pomnoži nam vero!« Prav je, da ga vedno znova prosimo tudi: »Gospod, pomnoži nam ljubezen!« Brez Njegove pomoči namreč ne bomo zmogli.



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes