• Rotate
  • 1
3. VELIKONOČNA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Luku.



Glej, prav tisti dan, prvi po soboti,

sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs

in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema.

Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo.

In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala,

se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.

Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

Rekel jima je:

»O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?«

Žalostna sta obstala

in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril:

»Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«

»Kaj neki?« je rekel.

Dejala sta:

»To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom,

ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom;

kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati.

Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.

Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst.

Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa,

so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle,

kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi.

Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó,

kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel:

»O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse,

kar so povedali preroki!

Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?«

Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki

ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni.

On pa se je delal, kakor da gre dalje.

Silila sta ga in govorila:

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.«

In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil,

razlomil in jima ga dal.

Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.

On pa je izginil izpred njiju.

In rekla sta drug drugemu:

»Ali ni najino srce gorelo v nama,

ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?«

Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem

ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi.

Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.«

Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti

in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.



(Lk 24, 13-35)









Drage sestre in dragi bratje!

Pot iz Jeruzalema v Emavs je pot, ki jo je večina od nas že kdaj prehodila. Kdo tudi večkrat.

Učenca, ki smo ju spremljali, sta se vračala domov – pretresena in prestrašena zaradi Jezusove usode ter razočarana, ker ni izpolnil njunih pričakovanj. »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael«, smo ju slišali. Iz Jeruzalema sta verjetno odšla, ker sta se bala zase – da tudi njiju ne bi doletela podobna usoda kot Jezusa, in ker sta bila razočarana nad Jezusom. Pričakovala sta, da je on prerokovani Odrešenik – vendar očitno to ni bil, glede na to, kako je končal. Pripovedovanje žena ju ni ustavilo – kot kaže jih nista jemala resno – in odločila sta se obrniti hrbet Jeruzalemu ter se vrniti domov, v življenje, ki sta ga živela, preden sta spoznala Jezusa.

Koga od nas pa ni Bog že kdaj razočaral? Vsaj mislili smo tako. A Bog nas ne more razočarati. Razočarajo nas lahko le naše predstave o Njem, naši predsodki in napačna pričakovanja. V takšnih trenutkih mu jezni ali naveličani zlahka obrnemo hrbet. Naredimo križ čez Njega. Ga črtamo iz svojega življenja. Nanj več ne računamo. A On nam nikoli ne obrne hrbta. Kakor Popotnik v današnjem odlomku evangelija tudi nas spremlja na poti, pa čeprav vodi stran od Njega. Tudi nam se trudi odpreti oči, da bi ga prepoznali. To pa je navsezadnje odvisno od nas samih; od naše pripravljenosti, da spregledamo. Če oči trmasto tiščimo zaprte, pač ne moremo videti. Če okoli sebe gledamo z razočaranjem, jezo, predsodki, napačnimi predstavami, strahom ali dvomom – pač ne moremo videti prave slike. Šele ko prisluhnemo Sopotniku, Njegovemu glasu v nas in dogodkom, po katerih nas vodi, se nam odprejo oči. In obrnemo hrbet Emavsu.

V času od Velike noči do poletnih počitnic po naših župnijah potekajo slovesnosti sv. birme. Vsako leto smo priča množičnemu pohodu mladih iz Jeruzalema v Emavs. To ni razlog za kritiziranje današnje mladine, ampak priložnost, da vprašamo sami sebe, kakšni oznanjevalci in pričevalci smo. In priložnost, da postanemo tudi mi sopotniki, po katerih bo Gospod v mladih srcih zanetil ogenj, ki jih bo popeljal iz Emavsa v Jeruzalem.



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes