• Rotate
  • 1

Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Pilat rekel Jezusu:

»Si ti judovski kralj?«

Jezus mu je odgovoril:

»Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?«

Pilat je odvrnil:

»Sem mar Jud?

Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?«

Jezus je odgovoril:

»Moje kraljestvo ni od tega sveta.

Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta,

bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom,

toda moje kraljestvo ni od tod.«

Pilat mu je rekel:

»Torej si ti vendarle kralj?«

Jezus je odgovoril:

»Ti praviš, da sem kralj.

Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico.

Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«



(Mr 18, 33b-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta, kot pravi sam. Po njegovih besedah je »vladar tega sveta« hudič. Ne zato, ker bi mu takšno moč dal Bog, ampak zato, ker mu jo je dal človek. Hudičeva oblast nad človekom je odvisna od človeka. Ima je toliko, kolikor mu je da človek. Razlika med Jezusovim kraljestvom, ki ni od tega sveta, in kraljestvom vladarja tega sveta je v tem, da ima slednje omejen rok trajanja. Enkrat ga bo konec. In od takrat bo Jezusovo kraljestvo povsod.

Kot je bistvena razlika med Jezusovim kraljestvom in zemeljskim kraljestvom, je tudi bistvena razlika med Jezusom kot kraljem in zemeljskimi kralji. Tistimi človeškimi. Jezus je svoje življenje dal za nas. Zemeljski kralji življenje drugih uporabljajo ali žrtvujejo za sebe. Pilat, ki je kot upravitelj v imenu rimskega cesarja Tiberija vladal Jezusovi okupirani domovini, je Jezusa obsodil na smrt, čeprav je vedel, da je nedolžen. Hotel se je pač izogniti nevšečnostim, ki bi jih prinesel upor množice, nahujskane od judovskih voditeljev.  

Razlika med Jezusom in voditelji tega sveta je tudi v tem, da Jezus pričuje za resnico, voditelji tega sveta pa resnico običajno prikrojijo v svojo korist. Spomnimo se samo na našega »strica iz ozadja«, ki je pred leti izjavil, da je več resnic. Kar je čisti nesmisel.

Tudi mi smo poklicani, da kot Jezus pričujemo za resnico. Seveda jo moramo najprej poznati. Imeti moramo odprte oči in razum zanjo. To bo izziv v mesecu, ki je pred nami. Smo v času priprave ne referendum o novem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Naši mediji so že začeli s kampanjo. Vsak dan nas bombandirajo s polresnicami in neresnicami na to temo. Varujmo se, da ne bomo za »sveto resnico« sprejemali vsega, kar nam dnevno servirajo mojstri manipulacije.

                                                                                                          Luka Mihevc

33. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»V tistih dneh, po tisti veliki stiski,

bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe.

Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale.

Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.

In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov,

od konca zemlje do konca neba.

Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko:

Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste,

veste, da je poletje blizu.

Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je blizu, pred vrati.

Resnično, povem vam:

ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi.

Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.

Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče,

ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«



(Mr 13, 24-32)





Drage sestre in dragi bratje!

Napovedi konca sveta se pojavljajo in ponavljajo od nekdaj. Eden od napovedovalcev je tudi Jezus, kot smo pravkar slišali v odlomku evangelija. Vendar se njegova napoved konca sveta bistveno razlikuje od ostalih.

Prvič, Jezus ni napovedal datuma konca sveta. V zadnjih letih smo preživeli kar nekaj takšnih datumov in doživeli, kako so se njihovi napovedovalci osmešili. Jezus je, nasprotno, poudaril, da za datum ne ve nihče, razen Očeta.

In drugič, Jezus z napovedjo konca sveta ni želel ljudi strašiti, kot tisti, ki so imeli in imajo s sejanjem strahu in panike svoje računice. Nasprotno, Jezus pravi: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.«

Znamenja začetka konca sveta, ki jih navaja Jezus, kot so naravne nesreče in pojavi, vojne in preganjanje, se dogajajo ves čas. Tudi njegove besede: »vedite, da je blizu, pred vrati«, moramo pravilno razumeti. Očitno jih je izrekel s pogledom iz Božje perspektive. V 90 psalmu beremo: »V tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil.« Prvi kristjani so na to pozabili. Jezusovo napoved so razumeli preveč dobesedno. K temu so pripomogla tudi preganjanja, ki so jih bili deležni. Najprej so jih lovili, mučili in pobijali Judje, nato pa Rimljani, ki so se sploh izpopolnili v tem. Zato so prvi kristjani iz dneva v dan živeli v napovedih in pričakovanju konca sveta. Apostol Pavel jih je moral opozoriti: »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne daste takoj zbegati in vznemiriti ne od kake prerokbe ne od govorice ne od kakega domnevno našega pisma, češ da je Gospodov dan pred vrati.« Apostol Peter pa je zapisal: »Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Prišel pa bo Gospodov dan kakor tat.« Apostol Pavel k temu dodaja: »Vi, bratje, pa niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat, saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni.«

Če so prvi kristjani delali napako, da so tako rekoč vsak dan čakali konec sveta, pa danes večina kristjanov dela napako, da nanj sploh več ne računa. Vendar je konec tega sveta in konec zemeljskega življenja vsakega od nas vsak dan bližje. Prav je, da se tega zavedamo. In prav je, da tako živimo, da se nam tega ne bo treba bati.

Sidro, ki ga tako radi spuščamo v ta minljivi svet, vrzimo raje v večnost.



  

                                           Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govoril množicam:

»Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih

in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah

in častnih mest na gostijah,

ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve;

ti bodo strože sojeni.«

Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo.

Mnogo bogatih je veliko vrglo.

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant.

Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel:

»Resnično, povem vam:

Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.

Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja,

ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela,

vse, kar potrebuje za življenje.«



(Mr 12, 38-48)







Drage sestre in dragi bratje!

Na začetku Svetega pisma beremo, kako je Bog rekel Adamu in Evi: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.«

Vsako jesen praznujemo zahvalno nedeljo, ko se Bogu zahvalimo za ta dar – za sadove zemlje, ki ohranjajo naše življenje. Prav je, da mu ob tej priložnosti rečemo hvala tudi za življenje, »saj je življenje več kot jed«, kot pravi Jezus. Bogu dolgujemo hvaležnost tudi za svoje življenje, svoj obstoj. Tudi to je Njegov dar.

Tega se je zavedala vdova, na katero nas je opozoril Jezus v odlomku evangelija. Daje nam jo za zgled – ne zato, ker je v zakladnico v Templju vrgla vse, kar je imela, ampak zato, ker je vrgla vse, kar je potrebovala za življenje. Njeno dejanje je izpoved vere. Jezus nam govori: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Vdova je svoje življenje izročila v Božje roke. V Roke, iz katerih je svoje življenje tudi prejela. Dva novčiča, ki ju je odvrgla v tempeljsko zakladnico, dolgoročno nista zagotovljala njenega preživetja. Njeno zaupanje Bogu, njena izročitev Bogu, pa je.

S tem, ko nam jo Jezus daje za zgled, nas vabi, da jo posnemamo. Seveda to ne pomeni, da damo vse štiri od sebe in čakamo, da bo iz neba padlo kaj v naša usta. Ne – posnemati vdovo iz evangelija pomeni dati vse od sebe v prizadevanju za sodelovanje z Bogom, za razpoložljivost Bogu, za poslušnost Bogu. To pa nikoli ne pomeni biti pasiven, ampak vedno aktiven. Kot je bila vdova iz današnjega prvega berila, ki je v besedah preroka Elije prepoznala Božji glas. In ga ubogala. Ter s tem rešila svojega otroka in sebe.

Njo je nekoč omenil tudi Jezus. Zbranim v nazareški shodnici je povedal, da je bil prerok Elija k vdovi v Sarepto poslan. Torej je Bog odgovoril na njeno molitev.

Iskrena izročitev svojega življenja v Božje roke je največ, kar lahko naredimo zase.

In še enkrat – to ne pomeni biti pasiven, ampak aktiven. To pomeni živeti v skladu s svojo izročitvijo Bogu. To je način življenja.

  

                                           Luka Mihevc

1. ADVENTNA NEDELJA – leto B – 2014



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!

Tako bo kakor s človekom,

ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje.

Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo,

vratarju pa je naróčil, naj čuje.

Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar

- zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori -

da vas ne najde spečih, če pride nenadoma.

Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«



(Mr 13, 33-37)



Drage sestre in dragi bratje!

Kaj je advent, najbolj veste mame. Ko ste izvedele, da ste noseče, je vaš čas postal čas pričakovanja. Čas sprememb. Čas sprememb v mišljenju, čas sprememb v življenju. Čas negotovosti, morda strahu, čas odpovedi, čas pozornosti, čas hrepenenja, čas veselja, čas načrtovanja … Čas fizičnih in psihičnih sprememb. In čas duhovnih sprememb. Nosečnost v srce ženske vtisne neizbrisni pečat materinstva. Materinstvo žensko duhovno spremeni še pred rojstvom otroka. Jo pripravi na rojstvo otroka.

Tudi advent je neke vrste nosečnost. Čas pričakovanja. Čas sprememb. Čas priprave. Čas osredotočenosti na bistveno in najpomembnejše. Čas pozornosti. Čas budnosti. Vsaj bil naj bi to. Kontracepcija ali splav sta mogoča tudi tu. Vse je odvisno do naših odločitev.

Danes je na znamenju tega časa, adventnem vencu, zagorela prva sveča. Vsako nedeljo ji bo sledila ena več. Kakor jutranji svit, ki naznanja sončni vzhod. Vzpodbuja nas, da bi bilo tudi v nas vedno več svetlobe. Opominja nas, da advent ni pasivno pričakovanje s prekrižanimi rokami, ampak aktivno življenje v ljubezni do Boga, ki se odraža v ljubezni do drugih ljudi. Današnja nedelja hodi z roko v roki s preteklo nedeljo, ko smo slišali: »Vse, kar ste (ali niste) storili kateremu od teh najmanjših, ste (ali niste) storili meni.«

Današnja nedelja je nedelja Karitas. Vaši darovi bodo namenjeni Karitas, ki jih bo razdelila pomoči potrebnim. Tudi to je del adventne priprave.



                                          Luka Mihevc, župr.

33. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko:

»Neki človek se je odpravljal na potovanje

in je sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.

Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega,

vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.

Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat

in je pridobil pet drugih.

Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.

Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo

in skril denar svojega gospodarja.

Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov

in napravil z njimi obračun.

Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov.

Prinesel je pet drugih in rekel:

›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹

Gospodar mu je rekel:

›Prav, dobri in zvesti služabnik!

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.

Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel:

›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹

Gospodar mu je rekel:

›Prav, dobri in zvesti služabnik!

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.

Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel:

›Gospodar, vedel sem, da si trd človek.

Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel.

Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo.

Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹

Gospodar pa mu je odgovóril:

›Malopridni in leni služabnik!

Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel?

Zato bi moral dati moj denar menjalcem

in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.

Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset;

kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo,

tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima.

Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo.

Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ «



(Mt 25, 14-30)



Drage sestre in dragi bratje!

Ker ne spremljam reklam in oglasov, sem se v petek zvečer znašel v Velenjki. Kljub temu, da mi je znanstvena fantastika od otroštva pri srcu, moram priznati, da mi ni bil všeč občutek, da me je časovni stroj prestavil za dober mesec v prihodnost. Ambient, ki me je obdajal, mi je namreč sporočal, da bomo Božič ali Novo leto praznovali jutri, če ga ne že danes. Če bo šlo naprej v tem tempu, bomo čez nekaj let lučke na smrekah prižigali prvega maja.

Kljub vsemu so nam lahko trgovci, ki poskušajo vsak praznik kar se da unovčiti, iz njega čim več iztržiti ter naše denarnice čim bolj izprazniti, v nečem zgled. V daljni pripravi. V stalni pripravljenosti. K temu nas spodbuja tudi Bog po svoji besedi v odlomkih iz Svetega pisma, ki smo jih slišali.

Ustavimo se pri zadnjem. V odlomku evangelija smo slišali Jezusovo priliko o gospodarju, ki je svoje premoženje izročil v upravljanje služabnikom. Talenti v Jezusovi zgodbi so denarna enota, v zgodbi našega življenja pa so sposobnosti, ki so nam dane. Ne samo tiste, ki nas ločujejo – po katerih se med seboj razlikujemo – npr. talent za glasbo, ki ga nekdo ima, nekdo pa ne in podobno, ampak tudi tiste, ki nas povezujejo, ki nas združujejo. Sposobnosti, ki jih imamo v glavnem vsi. Npr. sposobnost dialoga z Bogom in z drugimi ljudmi. Vse sposobnosti, ki so nam dane, moramo razvijati, za kar je včasih potrebno zelo veliko časa, truda in energije. Ena takih je tudi razmišljanje s svojo glavo. Veliko lažje je razmišljati z glavami trgovcev, politikov, medijev in drugih. Veliko lažje se je prepustiti toku. Veliko lažje je biti suženj, kot biti svoboden. Vendar Bog hoče, da smo svobodni. Ustvaril nas je svobodne, nas osvobodil, ko smo zabredli v suženjstvo ter nas vedno znova osvobaja in daje moč za svobodo. Daje nam svojo milost. To je še eden od talentov, ki ga imamo. Nikar ga ne zakopljimo!

                                      Luka Mihevc, župr.

ZAHVALNA NEDELJA – 2014



Iz svetega evangelija po Luku.



Ko je Jezus potoval v Jeruzalem,

je hodil med Samaríjo in Galilejo.

Ko je prispel v neko vas,

mu je prišlo naproti deset gobavih mož.

Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili:

»Jezus, Učenik, usmili se nas!«

Ko jih je zagledal, jim je rekel:

»Pojdite in pokažite se duhovnikom!«

In med potjo so bili ozdravljeni.

Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen,

se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.

Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval;

in ta je bil Samarijan.

Jezus pa je odgovoril:

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga,

razen tega tujca?«

In rekel mu je:

»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«



(Lk 17, 11-19)









Drage sestre in dragi bratje!

Ljudje smo najbolj pobožni takrat, ko nam »teče voda v grlo«. Ko smo zdravi, siti in na toplem pa Bog ni tako pogosto v naših mislih.

Deset gobavih mož iz današnjega odlomka evangelija to potrjuje.

Gobavost je bila v Jezusovem času bolezen, pred katero so vsi trepetali, saj je bila neozdravljiva in nalezljiva. Kdor je bil gobav, je bil obsojen na gotovo smrt. Pravzaprav na mučno in dolgotrajno umiranje. Biti gobav je pomenilo biti preklet. Ob prvih znakih bolezni je bil človek izobčen iz skupnosti. Izobčenje je izvršil duhovnik. Duhovnik ga je tudi sprejel nazaj v skupnost, če ni več kazal znakov bolezni. Tako je zapovedovala Mojzesova postava.

Deset gobavcev iz današnjega odlomka evangelija se je po pomoč zateklo k Jezusu. Slišali so zanj in za čudeže, ki jih je delal. Ljudje v hudi stiski iščemo rešilno bilko. Mnogi se zatečejo k Bogu, mnogi pa tudi h komu drugemu ali k čem drugem. Običajno takrat nismo preveč izbirčni.

Prošnja gobavcev je bila uslišana. Jezus jih je ozdravil. Ne zato, da bi ostanek svojega zemeljskega življenja preživeli kot zdravi ljudje, ampak zato, da bi jih pripeljal k Bogu. Samo pri enem je dosegel ta cilj. Vseh deset je bilo telesno ozdravljenih. Toda le eden je bil rešen, ker ga je vera pripeljala k Bogu. Odnos z Bogom je namreč tisti, ki rešuje. Bog hoče človeka rešiti dolgoročno. Ljudje pa pogosto zasledujemo le kratkoročne rešitve.

Božja beseda, ki smo jo slišali po odlomkih iz Svetega pisma in današnja zahvalna nedelja nas spodbujata k hvaležnosti. Hvaležnost predpostavlja zavest obdarovanosti – da je vse, kar smo in kar imamo – pa tudi to, da sploh smo, dar. Ko pa se zavemo tega, spoznamo, da je bistvo našega obstoja in cilj našega življenja to, da postanemo dar za druge.



                                           Luka Mihevc, župr.

34. NEDELJA MED LETOM –
KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili:

»Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.«

Posmehovali so se mu tudi vojaki;

pristopali so in mu ponujali kisa.

Govorili so:

»Če si judovski kralj, reši samega sebe.«

Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu,

ga je preklinjal in mu govoril:

»Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«

Drugi pa mu je odgovoril in ga svaril:

»Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba?

In naju po pravici,

kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila;

ta pa ni storil nič hudega.«

In govoril je:

»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

In on mu je rekel:

»Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju.«



(Lk 23, 35-43)







Drage sestre in dragi bratje!

Voditelji ljudstva, vojaki in oba hudodelca iz današnjega odlomka evangelija so gledali istega človeka – obsojenca, ki je umiral na križu. A videli niso isto.

Voditelji ljudstva so videli premaganega tekmeca, ki jih je ogrožal s svojimi revolucionarnimi idejami. Končno so se ga znebili. Njegove besede so postale prazne. Odslej bodo imeli mir.

Vojaki so videli nekoga, ki jim je prepuščen na milost in nemilost. Nekoga, nad katerim se lahko sadistično izživljajo in tako dajo duška svojemu nezadovoljstvu nad lastnim življenjem.

Eden od hudodelcev je videl nekoga, ki mirno in vdano sprejema svojo usodo. Pobesnel je, saj se sam z isto usodo ni mogel sprijazniti. Čeprav jo je zaslužil. Jezen na ves svet se je lotil tistega, ki je umiral poleg njega.

Drugi hudodelec pa je videl nekoga, ki je za razliko od njega nedolžen. Videl je nekoga, ki je svoboden, kljub temu, da je pribit na križ. Videl je kralja, ne sužnja. In prosil ga je, naj se ga usmili.

Drugi hudodelec je videl drugače od ostalih, ker je gledal z očmi vere.

Danes zaključujemo leto vere, ki nas je vzpodbujalo, da bi gledali z očmi vere. Da bi z očmi vere gledali nase, na svoje življenje, na svoje bližnje, na dogodke in na ves svet. Oči vere namreč vidijo dlje in globlje.

Naj se leto vere podaljša v življenje iz vere.



                                           Luka Mihevc, župr.

33. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju,

kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi.

Jezus pa je rekel:

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite,

ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«

Vprašali so ga:

»Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje,

ko se bo to začelo goditi?«

Rekel jim je:

»Glejte, da se ne daste zavesti!

Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu:

›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹

Ne hodíte za njimi!

Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite,

kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«

Tedaj jim je govóril:

»Vzdignil se bo narod proti narodu

in kraljestvo proti kraljestvu.

Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota,

grozote in velika znamenja z neba.

Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke,

preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe

in zaradi mojega imena vas bodo vlačili

pred kralje in oblastnike.

To se bo dogajalo, da boste pričevali zame.

Vzemite si to k srcu,

da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali.

Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost,

ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati.

Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji,

in nekatere izmed vas bodo ubili.

Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,

a še las z glave se vam ne bo izgúbil.

S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«



(Lk 21, 5-19)



Drage sestre in dragi bratje!

V duhu letnega časa in meseca, v katerem smo, je tema Božje besede današnje nedelje minljivost. Jezus svojim sodobnikom, ki so občudovali jeruzalemski tempelj, delo svojih rok, pravi: »Ne bo ostal kamen na kamnu.« Njegove besede so se dobesedno uresničile že nekaj desetletij po tem, ko so Rimljani po zatrtju judovskega upora leta 70 porušili tempelj v Jeruzalemu. V prenesenem pomenu pa ne bo ostal kamen na kamnu od tega, kar nam danes vzbuja samovšečnost, in od marsičesa, na kar se zanašamo ali na čemer gradimo. Samo en temelj je, ki ne bo porušen – to je Bog, in vse, kar je zgrajeno na Njem. Samo en tempelj je večen – to je Jezus Kristus; in če smo kamni, ki ga gradimo, bomo Njegove večnosti deležni tudi mi. Vendar bomo najprej preizkušeni. Življenje na tem svetu je preizkušnja – tako za človeštvo, kot za posameznega človeka. Še posebno, če je Jezusov učenec. Verjetno nam niso pretirano všeč njegove obljube težav, ki nas bodo doletele, če mu bomo zvesti. Vendar ne smemo pozabiti njegove obljube: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« Ne smemo pozabiti njegovega zagotovila: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Vse hude stvari, ki so nas in nas še bodo doletele v zemeljskem življenju, so priložnost za Boga, ki nam po njih izkazuje svojo ljubezen, in priložnost za nas, da mu izkažemo svoje zaupanje in zvestobo. Izkoristimo jo!

                                          Luka Mihevc, župr.

32. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev,

ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali:

»Učitelj, Mojzes nam je zapisal:

Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok,

naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.

Bilo pa je sedem bratov.

Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok.

Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem;

umrli so in niso zapustili otrok.

Nazadnje je umrla tudi žena.

Čigava bo torej ta žena ob vstajenju,

kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

Jezus jim je rekel:

»Sinovi tega veka se ženijo in možijo,

tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih,

se ne bodo ne ženili ne možile.

Tudi umreti ne bodo več mogli;

saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja.

Da pa mrtvi vstajajo,

je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu,

ko je imenoval Gospoda

›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹,

Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«



(Lk 20, 27-38)

Drage sestre in dragi bratje!

Saduceji, ki nastopajo v današnjem odlomku evangelija, so bili judovska ločina, ki so ji pripadali predvsem judovski duhovniki in aristokracija. Od ostalih judovskih vernikov so se med drugim razlikovali po tem, da so priznavali kot Sveto pismo samo pet Mojzesovih knjig ter niso sprejemali vere v vstajenje in obstoj angelov. Danes smo slišali, kako so s svojo trapasto zgodbico poskušali osmešiti Jezusa, a so osmešili sebe. Čeprav so iz obličja zemlje izginili že kmalu po letu 70, ko so Rimljani v odgovoru na judovski upor uničili Tempelj in Jeruzalem ter deloma pobili deloma razgnali Jude po takratnem imperiju, so saduceji še danes aktualni. Morda bolj kot kadar koli prej. V današnji potrošniški družbi namreč marsikateri vernik podleže skušnjavi »religijskega šopinga«, in iz vere izbere samo tisto, kar mu ustreza, kar mu ne ustreza, pa ignorira. Pred časom so rezultati neke ankete menda pokazali, da približno 30% Slovencev verjame v večno življenje, 40% v Kristusa Odrešenika, 50% v Boga, 70% pa je članov Katoliške Cerkve. Kje je tu logika? Ni je. Ne moreš biti katoličan – ali še širše - kristjan – in ne verovati v Boga, v Jezusa kot Odrešenika ali v večno življenje. Verske resnice ne ležijo na polici v trgovini, da bi si med njimi izbirali tiste, ki so nam bolj všeč ali tiste, ki so bolj poceni. Verske resnice lahko sprejmemo le v paketu, saj so medsebojno logično povezane in se medsebojno pogojujejo. Izhajajo iz tega, kar nam je Bog razodel in je zapisano v Svetem pismu ter iz logičnih povezav na osnovi Božjega razodetja. Papež Benedikt XVI. je večkrat poudaril, da je vera razumna. Izbirni vernik pa iz nje naredi nekaj neumnega, nelogičnega. Glavni problem izbirnega vernika je nezaupanje Bogu. Torej sploh ni vernik v polnem pomenu besede. Drugi problem pa je, da je njegovo izbiranje pogosto posledica neznanja – nepoznavanja lastne veroizpovedi. Zato nas je papež Benedikt XVI. ob razglasitvi leta vere lani pozval, da prebiramo Katekizem Katoliške Cerkve. Zdaj bi vas lahko povabil, da dvignete roke tisti, ki imate doma Katekizem Katoliške Cerkve, pa vas raje ne bom. Versko izobraževanje je dolžnost vsakega odraslega vernika. Kdor misli, da zadostuje osnovnošolski verouk, ni resen. Možnosti za versko izobraževanje odraslih je veliko – od knjig, revij in časopisov do izobraževalnih skupin. Tudi v naši župniji je že bila in še je kakšna možnost za to, pa ni bilo in ni Bog ve kakšnega odziva. Ne vem, ali zaradi obilice znanja ali zaradi brezbrižnosti.

Trudimo se biti učenci Jezusa Kristusa in ne učenci saducejev.



                                           Luka Mihevc, župr.

31. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto.

Tam je bil mož, Zahej po imenu.

Bil je višji cestninar in bogat človek.

Poskušal je videti, kdo je Jezus,

pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave.

Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl,

kajti moral bi iti tam mimo.

Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel:

»Zahej, hitro splezaj dol,

danes moram namreč ostati v tvoji hiši.«

In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel.

Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili:

»Ustavil se je pri grešnem človeku!«

Zahej pa je vstal in rekel Gospodu:

»Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim,

in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.«

Jezus pa mu je rekel:

»Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin.

Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«



(Lk 19, 1-10)









Drage sestre in dragi bratje!

Zaheja je radovednost prignala, da je splezal na smokvo. Hvaležnost pa ga je spremenila.

Ko je izvedel, da je v mesto prišel mož, ki ga imajo ljudje za preroka, ga je želel videti. Gotovo je slišal za čudeže, ki jih je Jezus naredil. Morda mu je na uho prišla tudi kakšna njegova beseda. Ker je Jezusa obdajala množica, je Zahej splezal na smokvo. Kot poroča evangelist, zato, ker je bil majhne postave. Najbrž pa tudi zato, ker se ni hotel drenjati z ljudmi, med katerimi je bil splošno osovražen. Bil je namreč cestninar – torej pobiralec davkov v službi Rimljanov. »Sodelavec okupatorja«, bi rekli »tovariši«. Ker je med opravljanjem službene dolžnosti poskrbel tudi zase, je bil nekakšen tajkun svojega časa. »Grešen človek«, so ga ocenili njegovi someščani. Jezus je videl več. Med vsemi, ki so se nagnetli okoli njega, je nagovoril ravno Zaheja. Še več, povabil se je k njemu domov. Hvaležen, ker obstaja nekdo, ki ga ne obsoja, je Zahej spremenil svoje življenje.

Na zahvalno nedeljo Bogu vsako leto izpovedujemo svojo hvaležnost. Zahvaljujemo se mu za plodove in sadove zemlje minulega leta. Zahvaljujemo se mu, ker nam z njimi ohranja življenje. Zahvaljujemo se mu, ker nam je podaril življenje. In zahvaljujemo se mu, ker nam je pripravil življenje v večnosti.

Beseda »hvala« je lahko zgolj vljudnostna fraza. Hvaležnost iz srca pa spreminja človeka in njegovo življenje. Kakšna je naša hvaležnost?



                                           Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes