• Rotate
  • 1

26. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva:

»Kaj se vam zdi?

Nekdo je imel dva sina.

Stopil je k prvemu in rekel:

›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹

Ta je odgovoril: ›Nočem.‹

Toda pozneje se je premislil in šel.

Stopil je k drugemu in rekel isto.

Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel.

Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?«

Rekli so: »Prvi.«

Jezus jim je dejal:

»Resnično, povem vam:

Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.

Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli,

cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli.

Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«



(Mt 21, 28-32)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezus je priliko o dveh sinovih, ki smo jo pravkar slišali v odlomku evangelija, namenil verskim in političnim voditeljem svojega naroda, ki se niso odzvali klicu Janeza Krstnika k spreobrnjenju, pač pa so bili zaverovani v svoj prav. Vendar ni zgodba nič manj aktualna danes za vsakega izmed nas. Ljudje vseh časov, kultur, nazorov in veroizpovedi smo namreč nagnjeni k nestanovitnosti in nezvestobi.

Ali nismo tudi mi bili že kdaj prvi sin, ki je očetu rekel: »Nočem«, a si je kasneje premislil? Ali nismo bili že kdaj drugi sin, ki je rekel: »Grem«, vendar ni šel? Ali nismo bili že kdaj tretji sin, ki ga Jezus ne omenja, in je očetu rekel »Nočem« ter pri tem tudi vztrajal? In ali nismo bili že kdaj četrti sin, ki je rekel: »Grem« in je tudi šel? Tudi ta ne nastopa v Jezusovi zgodbi, je pa njen pripovedovalec. Jezus sam je Sin, ki je Očetu rekel »Grem« in je tudi šel. Pri njem ne najdemo razkoraka med besedami in dejanji. On ni nikoli z besedami rekel »da«, z dejanji pa »ne«. Njegovo življenje je zgled stanovitnosti in zvestobe. Vabi nas, da bi bili tudi mi čim manj prvi, drugi in tretji sin in čim večkrat četrti.         

        

                                      Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Mateju.



Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro.

Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu.

Odprl je usta in jih učil:

»Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam,

kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali

in vse hudo o vas lažnivo govorili.

Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«



(Mt 5, 1-12a)

Drage sestre in dragi bratje!

50 let pranja možganov titoističnega tipa socialistične diktature pri nas je pustilo posledice. Najbolj tragična je iracionalna nostalgija po preteklem režimu, kar spominja na zanimiv psihološki fenomen s področja kriminala, ko se žrtev čustveno naveže na svojega ugrabitelja, ne glede na to, kaj ta z njo počne.

Ena od posledic 50-letne ugrabitve je 1. november, kot najbolj uspešen poskus zamenjave cerkvenega praznika z državnim, ki ima novo vsebino. »Dan mrtvih« ali nekoliko sfriziran »Dan spomina na mrtve«, ki je politična zamenjava praznika Vseh svetih, je njegovo nasprotje.

»Dan mrtvih« naš pogled spušča k tlom, k zemlji, h grobu, nas spominja na naš konec ter nam govori, da je življenje samo eno, in da ga je treba čim bolj izkoristiti. Opozarja nas na našo minljivost, ki se lahko predčasno realizira, če se zamerimo Državi, kjer vlada vsemogočna Partija, ki je našo domovino spremenila v eno samo pokopališče.

Praznik Vseh svetih pa nasprotno – dviguje naš pogled k nebu, v prihodnost, ki nam jo je obljubil in podaril Bog, edini vsemogočni. Govori nam, da nas ne čaka samo konec, ampak tudi nov začetek. Govori nam, da bo trpljenje minilo in da se splača biti dober in pošten.

To je tudi sporočilo odlomka evangelija, ki smo ga slišali. Jezusove besede: Blagor tistim… lahko prevedemo tudi v Srečni tisti… ali Blagoslovljeni tisti… Po blagrih nam Bog sporoča, da je na strani ponižnih, žalostnih, krotkih, pravičnih, usmiljenih, čistih v srcu, miroljubnih, preganjanih. Kakor vedno svoje besede potrjuje z dejanji. Kot človek z imenom Jezus je sam bil ponižen, žalosten, krotak, lačen in žejen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, miroljuben, preganjan. S svojim zgledom nas vabi k veri in zaupanju, da hoja za njim vodi v prihodnost, ki nam jo je obljubil in podaril.

Luka Mihevc

30. NEDELJA MED LETOM – ŽEGNANJSKA – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho.

Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe,

je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti.

In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan,

je začel vpiti in govoriti:

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Mnogi so ga grajali, naj umolkne,

on pa je še glasneje vpil:

»Davidov sin, usmili se me!«

Jezus je obstal in rekel:

»Pokličite ga!«

Poklicali so slepega in mu rekli:

»Le pogum, vstani, kliče te!«

Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu.

Jezus ga je vprašal:

»Kaj hočeš, da ti storim?«

Slepi mu je dejal:

»Rabuní, da bi spregledal!«

Jezus mu je rekel:

»Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

Takoj je spregledal in šel po poti za njim.



(Mr 10, 46-52)





Drage sestre in dragi bratje!

Žegnanjska nedelja, praznovanje posvetitve cerkve z malo začetnico, zgrajene iz kamnov ali opek, nas vsako leto spomni tudi na Cerkev z veliko začetnico, ki je ali naj bi bila grajena iz vseh nas. Bog nas po apostolu Petru v njegovem Prvem pismu opominja: »Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu.«

Kaj je tisto, kar iz nas dela žive kamne, ki gradijo duhovno stavbo, Cerkev z veliko začetnico?

Kristjani smo postali s svetim krstom in ostajamo po drugih zakramentih. Vendar samo zakramenti niso dovolj. Mnogi so prejeli in prejemajo zakramente, pa so mrtvi kamni, ne živi. Tisto, kar iz mrtvih kamnov dela žive, je vera.

In kaj je vera?

Ali kaj ni vera?

Vera ni načelna pripadnost, ki se pokaže za eno uro v nedeljo, ob nekaterih praznikih, praznovanjih ali ob obletnicah smrti sorodnikov.

Vera tudi ni del kulture – kultura je del vere; kultura se rojeva iz vere in ne obratno.

Vera ni eden od ljudskih običajev (pa čeprav to postaja običaj), pač pa so ljudski običaji del vere, se rojevajo iz vere.

Vera je način življenja, mišljenja, delovanja.

Kaj je vera, smo slišali v odlomku evangelija.

Zaradi vere je slepi berač Bartimaj začel vpiti za Jezusom. Zaradi vere ga je klical Davidov sin. (To je bil namreč naziv za prerokovanega Odrešenika). Zaradi vere je vpil naprej, čeprav se Jezus ni takoj odzval. Zaradi vere je vztrajal pri svojem vpitju, čeprav so ga drugi hoteli utišati. Zaradi vere je odvrgel svoj plašč, ki je bil njegovo edino premoženje in zaščita, ter kljub slepoti skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Zaradi vere je prosil, da bi spregledal. (Pričakovati to je pomenilo računati na čudež.) In zaradi vere je bil uslišan, kot je potrdil Jezus z besedami: »Tvoja vera te je rešila!«

Bog od nas pričakuje, da smo njegovi sodelavci.

Vera je moje sodelovanje z Božjim delovanjem. Po moji veri lahko Bog dela čudeže tudi v mojem življenju.

  

                                           Luka Mihevc







29. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez

stopila k Jezusu in mu rekla:

»Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.«

Rekel jima je:

»Kaj hočeta, da vama storim?«

Rekla sta mu:

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,

eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.«

Jezus jima je dejal:

»Ne vesta, kaj prosita.

Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem,

ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?«

Rekla sta mu: »Moreva.«

In Jezus jima je dejal:

»Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila,

in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena;

dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici,

pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza.

Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel:

»Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi

in da jim njihovi velikaši vladajo.

Med vami pa naj ne bo tako,

ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik,

in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli,

ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«



(Mr 10, 35-45)





Drage sestre in dragi bratje!

»Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali«, je dejal Jezus svojim učencem, ko jim je na predvečer svoje smrti na križu umil noge. Isto govori tudi nam, svojim današnjim učencem.

Bistvo kristjana, Jezusovega učenca, je v tem, da sledi zgledu svojega Učitelja. Vse Jezusovo zemeljsko življenje, ki ga poznamo iz Svetega pisma, je zgled, kako naj živimo. In vse Njegove besede nas spodbujajo k temu. Bog je postal človek zato, da bi nas odrešil in nam pokazal, kako naj živimo, da bomo odrešeni. Odprl nam je vrata – skoznja pa moramo vstopiti sami.

S svojim učlovečenjem je Bog prišel v službo k človeku. Vladarski položaj je zamenjal za položaj služabnika. In tudi nas povabil k služenju drugim ter premagovanju skušnjave, da bi služili samo sebi in svojim sebičnim interesom. Služenje je druga beseda za ljubezen. Njena sopomenka, tako rekoč. Oboje namreč pomeni, da je človek na razpolago drugemu. Da da svoje življenje za drugega. To velja za vse oblike ljubezni: med ženo in možem, med starši in otroci, med prijatelji …

Današnja, misijonska nedelja pa nas spominja, da smo kristjani dolžni služiti drugim tudi kot apostoli, misijonarji – ne le da v svojem vsakdanjem življenju živimo v skladu s svojo vero, ampak da jo s svojim zgledom in besedo prebujamo tudi v drugih ljudeh.

                                           Luka Mihevc

28. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot,

je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal:

»Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?«

Jezus mu je odvrnil:

»Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!

Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi!

Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!«

Rekel mu je:

»Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.«

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal:

»Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim,

in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj!«

Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem:

»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!«

Učenci so se čudili njegovim besedam.

In Jezus je vnovič spregovoril:

»Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo!

Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.«

Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj:

»Kdo se potem more rešiti?«

Jezus se je ozrl vanje in rekel:

»Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti:

»Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.«

Jezus je rekel:

»Resnično, povem vam:

Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil

hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive

in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji,

prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv,

v prihodnjem veku pa večno življenje.«



(Mr 10, 17-30)







Drage sestre in dragi bratje!

Na začetku Svetega pisma beremo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Vsak človek nosi v sebi podobo svojega Stvarnika. Pri enem žari na površju, pri drugem je globoko zakopana. Vidna ali nevidna, vedno je. Vsak človek nosi v sebi odtis svojega Stvarnika. Zato je vsak človek v svojem najglobljem bistvu dober. In vsak človek globoko v svojem srcu tudi želi biti dober, želi delati dobro, saj podzavestno čuti, da to vodi k Bogu. Vendar to ni enostavno. Za dobro se je treba potruditi, medtem ko se nam slabo zgodi skoraj samo od sebe. Zato marsikdo kapitulira. Se odloči za tisto, kar je lažje, in ne za tisto, kar je prav. Čeprav ve ali čuti, kaj je prav. Hoja za Jezusom je privlačna, ni pa lahka. Na tej poti vsakega čakajo ovire. Za bogatega človeka iz današnjega odlomka evangelija je bila najtežja ovira njegova navezanost na premoženje. Ko je poslušal Jezusa in o Jezusu, se je v njem nekaj zganilo. Pritekel je k njemu, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« To je najboljši način, da dobimo odgovore na vprašanja o sebi. Da pritečemo k Jezusu, pademo pred njim na kolena in ga vprašamo. Z drugo besedo temu rečemo molitev. Dobili bomo odgovor. Vendar moramo biti pripravljeni na to, da bo lahko nepričakovan in da nam mogoče ne bo všeč.

Jezus je človeka pred sabo najprej pograjal: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga!« To nas lahko malo zmede. Saj Jezus vendar je Bog! Odgovor, ki ga je dal, je takšen zato, ker je vedel, da človek pred njim v njem ne vidi Boga. Pravzaprav tudi z nazivom učitelj, ki mu ga je dal, ni bil čisto iskren. Ko je Jezusu rekel »učitelj«, mu je priznal, da ga lahko kaj nauči, in da se želi učiti od njega, da želi biti njegov učenec. Vendar pa učiti se od Jezusa ne pomeni osvojiti neko znanje, ampak živeti način življenja. Biti Jezusov učenec ne pomeni napiflati se neko snov in nato pisati test ali iti na izpit, ampak hoditi za Jezusom – kot je tudi sam poklical svoje učence: »Hodi za menoj!« Hoditi za Jezusom pomeni slediti njegovemu zgledu – živeti, kakor on in kot nas uči on – s svojim zgledom, s svojimi dejanji in besedami. In to v konkretnih situacijah našega vsakdanjega življenja. Človeku iz današnjega odlomka evangelija to ni uspelo. Jezusa je sicer imenoval učitelj, vendar sam ni bil njegov učenec. Naziv učitelj, ki mu ga je dal, je bil zgolj vljudnost.

Jezus ga je spomnil na zapovedi. Ni mu naštel vseh Desetih Božjih zapovedi, ampak samo tiste, ki se nanašajo na naš odnos z bližnjimi. Tiste, s katerimi je očitno imel težave. Vendar človek tega ni opazil. Zato mu je Jezus dal čisto konkretno nalogo – sredstvo, s katerim bo premagal oviro na poti do cilja. »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj!« Ko je človek to slišal je žalosten odšel, imel je namreč veliko premoženje. Vendar njegov problem ni bil toliko velikost njegovega premoženja, kot bi lahko kdo napačno sklepal, ampak njegova navezanost na premoženje, ki ga je zaslepila, da ni videl svojih bližnjih, ki ga potrebujejo, ampak samo sebe in svoje potrebe. Njegova sebičnost ga je oddaljila od bližnjih in s tem od Boga. Od Boga pa ga je njegovo premoženje oddaljilo tudi zato, ker se je kot kaže najbolj zanašal nanj. Vero v Boga je v praksi zamenjala vera v premoženje.

V Svetem pismu beremo: »Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako bodo dosegli resnično življenje.«

Ali kot je zapisal sveti Avguštin: »Kar smo razdelili med potjo, nas čaka na cilju.«



                                          Luka Mihevc

27. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali:

»Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«

Odgovoril jim je:

»Kaj vam je naročil Mojzes?«

Rekli so:

»Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.«

Jezus pa jim je rekel:

»Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved,

na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater

in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.

Tako nista več dva, ampak eno telo.

Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«

Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem.

In govoril jim je:

»Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo;

in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali.

Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel:

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim,

kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam:

Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«

In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.



(Mr 10, 2-16)

Drage sestre in dragi bratje!

»Ni dobro za človeka, da je sam« smo slišali v prvem berilu. To piše na prvih straneh Svetega pisma. Na zadnjih straneh pa piše, da je lažje biti sam. Apostol Pavel je v Prvem pismu Korinčanom tem svetoval, naj bodo rajši samski, ker je to lažje. »Rad bi vam prizanesel«, je zapisal. Zakon ni lahka stvar. Od kdaj je tako? Od kdaj je to, kar je za človeka dobro, težje? Statistika kaže, da danes zakon ni več pogosta opcija. Je pa zato ločitev. Kljub temu, da je te danes več kot nekoč, je obstajala tudi nekoč, kot smo slišali v odlomku evangelija. Farizeji, ki so vedno znova poskušali ujeti Jezusa v past, da bi ga lahko obtožili herezije, so ga vprašali tudi o tem. In dobili nepričakovan odgovor. Jezus je namreč poudaril, kako je bilo »na začetku«. Ni razpravljal o človeških zakonih, ki jih je tako kot danes tudi nekoč pogosto narekovala trenutna politična situacija in interesi posameznikov, pač pa je poudaril, kakšen je Božji načrt – zakon, ki je zapisan v človekovi naravi in ne na papirju.

Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, na zadnjih pa, da je Bog ljubezen. Ljubezen je torej tisto, kar (med drugim) dela človeka podobnega Bogu. Žal je prvi greh to podobo izmaličil. Ljubezen je spremenil v sebičnost. In to je izvor večine naših težav, tudi težav v zakonu. Če zakon razpade, kaže na to, da v njem ni bilo prave ljubezni. Vsaj obojestranske ne. Ljubezen namreč nikoli ne mine, kot beremo v Svetem pismu. Prava ljubezen ne more izzveneti. Če je med ženo in možem ni, pomeni, da je bilo v njunem odnosu nekaj narobe že na začetku. Morda ju je združila zgolj zaljubljenost, spolna privlačnost, naklonjenost, potreba ali korist. Vendar zaljubljenost, spolna privlačnost, naklonjenost, potreba in korist niso ljubezen. Vse to mine. Ljubezen ne pride sama od sebe, tako kot zaljubljenost in spolna privlačnost. Dana je zgolj možnost, da se rodi. Od nas pa je odvisno, ali se bo. Zaljubljenost pride sama od sebe in mine sama od sebe. Kaj ostane za njo pa je odvisno od posameznega človeka. Ali izkoristi čas zaljubljenosti za gradnjo odnosa, za gradnjo ljubezni. Ali se potrudi. Znamenje ljubezni ni srček, ki ga zaljubljeni najstniki rišejo na šolske klopi in platnice zvezkov, pač pa križ, na katerem nam je Bog izkazal ljubezen do konca. Ljubezen je darovanje, ne jemanje. Je podaritev samega sebe drugemu – in to v celoti. Je popolna predanost drugemu, brez zadržkov in računic. To nam je Bog ne le povedal, ampak tudi pokazal, ko je postal človek in nas ljubil kot človek. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali«, je dejal apostolom, ko jim je umil noge na predvečer svoje smrti na križu. Vse nas vabi, da bi se z otroškim zaupanjem podali na pot, ki nam jo kaže s svojim zgledom. Na tej poti ločitev sploh ni opcija. Zato, ker ni potrebna.



                                          Luka Mihevc

30. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas so farizeji slišali,

da je Jezus saduceje prisilil k molku,

in so se zbrali na enem kraju.

Eden izmed njih, učitelj postave,

ga je preizkušal z vprašanjem:

»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

Rekel mu je:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga,

z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej enaka:

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«



(Mt 22, 34-40)





Drage sestre in dragi bratje!

Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, na zadnjih pa, da je Bog ljubezen. Ljubezen je torej tisto, kar nas dela podobne Bogu. Ker ljubimo ali ko ljubimo, smo podobni Bogu. Tudi pravila našega bivanja in medsebojnih odnosov, ki nam jih je izročil Bog, izvirajo iz ljubezni in vodijo v ljubezen. Samo s to zavestjo jih lahko pravilno razumemo in izpolnjujemo. To poudarja tudi Jezus. Kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija, so ga farizeji preizkušali z vprašanjem, katera zapoved je največja. Sami so namreč v Svetem pismu našteli kar 248 zapovedi (kolikor naj bi bilo kosti v človeškem telesu) in 365 prepovedi (kolikor je dni v letu). Skupaj torej 613 pravil. Lahko si mislimo, kako težko si jih je bilo že samo zapomniti, kaj šele po njih živeti. Potreba po njihovi hierarhični ureditvi je bila nujna. Vendar si pri tem judovski učitelji postave niso bili enotni. V svojem odgovoru je Jezus izpostavil dve zapovedi, ki sta bili že zapisani v Svetem pismu in ju postavil drugo drugi ob bok: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Obe že znani zapovedi je Jezus postavil v medsebojno odvisnost; ju združil v eno. »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka«, je dejal. In poudaril, da na teh dveh zapovedih temeljijo tudi vse ostale. Vseh 613 pravil, ki so jih našli farizeji v Svetem pismu. »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Dovolj se je držati enega pravila, zapovedi ljubezni, in izpolnjevali bomo vse.       

V dvojni zapovedi ljubezni so omenjene tri vrste ljubezni: ljubezen do Boga, ljubezen do bližnjega in ljubezen do sebe. Na prvo mesto Jezus postavlja ljubezen do Boga. Naša ljubezen do Boga je odgovor na Njegovo ljubezen do nas. O njej nam govori Bog po Svetem pismu. V knjigi preroka Malahija beremo: »»Ljubim vas«, govori Gospod« (Mal 1,2). V Peti Mojzesovi knjigi najdemo: »Gospod, tvoj Bog ti je spremenil prekletstvo v blagoslov, kajti Gospod, tvoj Bog, te ljubi« (5Mz 23,6). Po preroku Izaiju nam Bog govori: »Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim …« (Iz 43,4), po preroku Jeremiju pa: »Z večno ljubeznijo te ljubim« (Jer 31,3).

Apostol Janez v svojem Prvem pismu pravi: »Božja ljubezen do nas se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1Jn 4,9-10).

Bogu izkazujemo ljubezen tako, da ga poslušamo in sledimo Njegovi besedi. Jezus pravi: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi …« (Jn 14,21). »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede … Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed« (prim. Jn 14, 23-24).

Ljubezen je »skupni imenovalec« vseh zapovedi in ključ za njihovo razumevanje. Zato je ljubezen največja zapoved, kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija.

V pismu Rimljanov beremo: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo« (Rim 13,8). »Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave« (Rim 13,10).

Apostol Janez nam v svojih pismih govori: »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni« (2Jn 6). »V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna« (1Jn 2,5).

Ljubezen do Boga vključuje ljubezen do bližnjega, do drugih ljudi. Jezus nam naroča: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). »To vam naročam, da se ljubite med seboj!« (Jn 15,17). »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

V Prvem Janezovem pismu beremo: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen« (1Jn 4,7-8). »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna« (1Jn 4,12). »Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1Jn 3,16). »Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti« (1Jn 3,14). »In od njega imamo to zapoved: »Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata« (1Jn 4,21). »Če kdo pravi: »Ljubim Boga«, pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl« (1Jn 4,20).

Z ljubeznijo do bližnjih torej najbolj kažemo tudi svojo ljubezen do Boga. Naša ljubezen do ljudi je ogledalo naše ljubezni do Boga.

In še eno vrsto ljubezni omenja zapoved ljubezni. To je ljubezen do samega sebe. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ljubezen do sebe izključuje tako podcenjevanje, kot precenjevanje sebe. Ljubezen do sebe ni sebičnost, ampak ravno nasprotno. Nasprotje ljubezni namreč ni sovraštvo, kot bi kdo mislil, ampak sebičnost – napačni odnos do drugih in sebe. Ljubezen do sebe pomeni sprejeti, spoštovati in ceniti sebe ter slediti Božjemu načrtu za svoje življenje. Ljubezen do bližnjega in ljubezen do sebe sta v medsebojni odvisnosti. Kdor ne spoštuje in ne ceni sebe, tudi bližnjega ne more spoštovati in ceniti.

Ljubezen ni vse tisto, kar danes razumemo pod to besedo. Pogosto tisto, čemur danes rečemo ljubezen, sploh ni ljubezen. Zato nam Bog po svoji besedi, zapisani v svetem pismu, daje objektivni odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen.

Ljubezen, ki, kot beremo v Prvem pismu Timoteju, »izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere« (1Tim 1,5), je »sad Duha«, kot beremo v Pismu Galačanom (prim. Gal 5,22), »vez popolnosti«, kot beremo v Pismu Kološanom (prim. Kol 3,14), in je »potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine«, kot beremo v Prvem pismu Korinčanom (prim. 1Kor 13).

Če potegnem črto: ljubezen je del človekovega bistva, saj je, kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi, človek ustvarjen po Božji podobi, Bog pa je ljubezen, kot smo slišali apostola Janeza. Ljubezen je podaritev samega sebe drugemu, ne glede na vrsto ljubezni: med fantom in dekletom, možem in ženo, staršev do otrok in otrok do staršev, med sorodniki in prijatelji. In je sprejemanje samega sebe kot Božji dar. Ljubezen je nasprotje sebičnosti, v katero nas je pahnil prvi greh, ki ga potrjujemo s svojimi osebnimi grehi. Zato si je potrebno za ljubezen prizadevati, kot nas opominja apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: »Prizadevajte si za ljubezen« (1Kor 14,1). Apostoli so nekoč prosili Jezusa: »Gospod, pomnoži nam vero!« Prav je, da ga vedno znova prosimo tudi: »Gospod, pomnoži nam ljubezen!« Brez Njegove pomoči namreč ne bomo zmogli.



Luka Mihevc, župr.

SPOMIN VERNIH RAJNIH 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus množici:

»Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni;

in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,

kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo,

ampak voljo tistega, ki me je poslal.

Volja tistega, ki me je poslal, pa je,

da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal,

temveč vse to obudim poslednji dan.

Volja mojega Očeta je namreč,

da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje,

in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

                                                         (Jn 6, 37-40)





Drage sestre in dragi bratje!

Večina od nas je včeraj obiskala pokopališče.

Večina od nas obišče pokopališče tudi večkrat letno, mnogi mesečno, nekateri tedensko, kdo celo dnevno.

Vsak obisk pokopališča je soočenje s preteklostjo. Ko stojimo ob grobu naših sorodnikov, prijateljev in znancev, naših dragih, nas spomini ponesejo nazaj v preteklost.

Vsak obisk pokopališča pa je tudi soočenje s prihodnostjo. Ko stojimo ob družinskem grobu, zremo v lastno prihodnost. Grob je usoda, ki čaka vsakega od nas. Samo Bog ve, kdaj nas bo doletela. Nihče od nas, ki smo zdaj tukaj, nima zagotovila – ne glede na starost in zdravstveno stanje – da prihodnji teden ne bo že ležal v grobu. Smrt čaka vsakega od nas. Ni bolj gotove stvari v našem življenju, kot je smrt. To nam govorijo izkušnje. To nam govori življenje.

A Bog nam v naših srcih in po svoji besedi, zapisani v Svetem pismu govori, da je v našem življenju nekaj še bolj gotovega od smrti. Bog nam govori, da je v našem življenju bolj gotova od smrti Njegova ljubezen. Njegova ljubezen brezkompromisnost, brezizhodnost in dokončnost smrti spreminja v zgolj enega od trenutkov našega življenja. Zemeljsko življenje je samo prva postaja našega bivanja. Smrt je prehod, ki iz nepopolnosti zemeljskega človeka vodi v popolnost nebeškega. Prehod, ki iz polizdelka vodi v končni izdelek Stvarnika.

Naši rajni so zaživeli ta del svojega življenja. Mnogi že živijo v polnem občestvo z Bogom, s Svetim. Zato jih imenujemo svetniki. Njih smo se veselili včeraj. Njim se tudi priporočamo, da pri Bogu prosijo za nas. Danes pa se spominjamo tistih, ki so še na poti. Tistih, ki jih grešnost še vedno ločuje od Boga. Zanje prosimo, molimo in darujemo sveto mašo, ponavzočenje Jezusove daritve, ki izničuje grehe.

Današnji dan nas opominja, da naše življenje, naša dobra dela, naše žrtve, naša molitev in daritev svete maše pomaga našim rajnim k Bogu. Pa tudi nam.



Luka Mihevc, župr.

ROŽNOVENSKA NEDELJA – 2014



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto,

ki se imenuje Nazaret,

k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše,

in devici je bilo ime Marija.

Ko je prišel k njej je rekel:

»Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!«

Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel:

»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.

Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.

Ta bo velik in Sin Najvišjega;

Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida,

Kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu:

»Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?«

Angel ji je odgovoril:

»Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila,

zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin.

In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti;

in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna;

kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla:

»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«

In angel je šel od nje.                                                                         (Lk 1, 26-38)

Drage sestre in dragi bratje!

Povod za razglasitev praznika Rožnovenske Matere Božje je bila pomorska bitka pri Lepantu, ko je združena krščanska vojska premagala mnogo močnejšo turško armado in zaustavila turško prodiranje na Zahod.

V 16. stoletju turški vpadi niso bili več samo roparski, ampak tudi osvajalski pohodi. Turki so močno ogrozili evropske dežele in s tem evropsko civilizacjo. Papež Pij V. si je zelo prizadeval za sklenitev obrambne zveze krščanskih dežel. Ne le vojaške, ampak tudi duhovne. V ta namen je določil post in javne molitve, še posebej molitev rožnega venca. Odločilna bitka med vojsko krščanskih dežel in turško armado je bila na nedeljo, 7. oktobra 1571 pri Lepantu. Tistega dne so bile bratovščine rožnega venca zbrane v goreči molitvi rožnega venca. Čeprav je bila turška armada v veliki premoči, je bila v bitki popolnoma poražena. Še preden je prispela vest o izidu bitke, je papež v videnju spoznal, da je krščanska vojska zmagala. Pohitel je v kapelo in se zahvalil Mariji. Tudi vrhovni poveljnik krščanske vojske, don Juan de Austria, je zmago razglasil za Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. Beneški senat je pod sliko bitke dal zapisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

Že nekaj časa nas pretresajo vesti iz Sirije in Iraka, kjer t. i. Islamska država ruši civilizacijske norme, ki smo jih vajeni. Njen cilj je najprej zavzetje vseh dežel, ki so bile nekoč pod islamom. V Evropi torej najprej do tja, do koder so nekoč segali turški vpadi. V ta okvir sodi tudi Slovenija. Ker pa muslimanom po njihovo pripadajo vsi kraji, kjer živijo ali so kdaj živeli muslimani, je končni cilj Islamske države ves svet. Skrb zbujajoče je, da njeni pristaši niso zgolj lokalni skrajneži iz Bližnjega vzhoda, pač pa tudi Evropejci. In to ne samo Evropejci arabskih ali drugih korenin muslimanske vere, ampak tudi narodnostno čisti Angleži, Francozi, Nemci, Švedi, Avstrijci in – Slovenci. Vprašanje, ki si ga moramo tukaj zastaviti je, kaj tem mladim ljudem manjka v Evropi. Če jim ne bi nekaj manjkalo, se verjetno ne bi šli džihada na Bližnjem vzhodu.

Evropska civilizacija izvira iz grško rimske kulture, oplemenitene s krščanstvom. Je sinteza grške filozofije, rimskega prava in krščanske vere. To so korenine Evrope. Že vsaj stoletje pa uspešno potekajo procesi razkoreninjenja Evrope. Mnogi ideologi so že uspešno poskušali in mnogi še uspešno poskušajo evropsko civilizacijo odrezati od njenih korenin. Vendar drevo brez korenin ne more rasti. Drevo brez korenin se posuši. Evropska civilizacija postaja vse bolj puhla in prazna. Predvsem mladi, ki potrebujejo smisel in identiteto ter se naenkrat zavejo, da so nasedli na plitvini in jim manjka bivanjskega zraka, postanejo lahek plen ekstremistov, ki hočejo nasilno spremeniti svet.

Islam danes ne predstavlja več velike grožnje evropski civilizaciji. Tudi njegove skrajne oblike ne. Glavna grožnja Evropi danes je Evropa sama. Evropska civilizacija ne bo obstala, če ne bo znova našla stika s svojimi koreninami, iz katerih je zrasla. Če ne bo znova aktivirala razuma, pravičnosti in vere. Mesec rožnega venca nas spodbuja k temu.



Luka Mihevc, župr.

30. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus nekaterim,

ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,

povedal tole priliko:

»Dva človeka sta šla v tempelj molit:

eden je bil farizej, drugi cestninar.

Farizej se je postavil in pri sebi molil takole:

›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje:

grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.

Postim se dvakrat na teden

in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹

Cestninar pa je stal daleč proč

in še oči ni hotel dvigniti proti nebu,

ampak se je tolkel po prsih in govoril:

›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne;

kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan,

in kdor se ponižuje, bo povišan.«



(Lk 18, 9-14)













Drage sestre in dragi bratje!

V odlomku evangelija, ki smo ga pravkar slišali, nam je Jezus povedal zgodbo o dveh ljudeh, ki sta šla v tempelj, da bi se srečala z Bogom. Enemu je uspelo, drugemu pa ne. Cestninar je prišel v tempelj, da bi ga videl Bog, farizej pa, da bi ga videli drugi. Cestninar je molil, farizej se je hvalil. Cestninar je videl svojo grešnost, farizej pa grešnost drugih. Cestninar se je prepustil Božji sodbi, farizej je Bogu prevzel službo sodnika. Cestninar je iskal Božjo dobroto, farizej je občudoval svojo. Cestninar se je zavedal, da je dolžnik pred Bogom, farizej je čutil, da je Bog njegov dolžnik. Cestninar je zaupal Bogu, farizej pa sebi. Cestninar se je zanašal na Božje usmiljenje, farizej pa na svoja dobra dela. Cestninar je čutil potrebo po odrešenju, farizej pa ne – saj je bil že popoln. Cestninar se je izročil Božji popolnosti, farizej je občudoval svojo popolnost. Cestninar je v svojem srcu dal prostor Božjemu odpuščanju, farizej je bil tako poln samega sebe, da za Boga ni bilo prostora. Cestninar je potreboval Boga, farizej pa ne.

In cestninar je šel domov drugačen, spremenjen, farizej pa prav tak, kot je prišel.

Kakšni pa bomo danes odšli od tod mi?

                                           Luka Mihevc, župr.


29. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko,

kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.

Rekel je:

»V nekem mestu je bil sodnik,

ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka.

In v tistem mestu je bila tudi vdova,

ki je prihajala k njemu in ga prosila:

›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹

Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi:

›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka,

bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice,

da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹ «

In Gospod je rekel:

»Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik!

Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim,

ki noč in dan vpijejo k njemu?

Bo mar odlašal?

Povem vam:

Hitro jim bo pomagal do pravice.

Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«



(Lk 18, 1-8)







Drage sestre in dragi bratje!

Marsikdo med nami je že imel kdaj občutek, da njegove molitve izzvenijo v prazno. Kot bi govoril steni. Da je vse skupaj »brez zveze«, ker tako nič ne pomaga. Takšna »verska kriza« ni nič tragičnega. Ravno nasprotno! Lahko je prav koristna. Odvisno pač od tega, kakšne odločitve takrat sprejemamo in kam nas te vodijo. V takšni situaciji stojimo na razpotju, kjer ena smer vodi po poti naveličanosti, s katero Bogu obrnemo hrbet, druga pa po poti vztrajanja, s katero Bogu izražamo zaupanje. Jezus nas vabi na to pot. Da bi bil bolj jasen, nam je povedal zgodbo o sodniku in vdovi. Seveda ne pravi, da je Bog kot sodnik, ki se je naveličal vsiljive vdove, ampak nam daje za zgled vdovo, ki se ni naveličala prositi. In je dosegla svoje, čeprav jo je sodnik preziral. Pa nas ne bi slišal Bog, ki nas ljubi kot Oče? Jezus nam zagotavlja, da Bog ni niti slep niti gluh niti brezbrižen. On vedno pomaga. Čeprav ne vedno takrat in tako, kot se nam zdi najboljše. Vedno pa takrat in tako, kot je v resnici najboljše za nas. Seveda mu moramo najprej dati priložnost, da sploh lahko kaj naredi. In pri tem je ključna vztrajnost. Vztrajnost namreč izvira iz zaupanja, zaupanje iz ljubezni, ljubezen pa iz vere. In vera je odnos z Bogom. Če tega odnosa ni, onemogočamo Bogu delovanje v našem življenju.

                                           Luka Mihevc, župr.


Ø
Na mizi pod korom je nabiralnik za vaše darove za misijone, v katerih delujejo slovenski misijonarji. Vzamete lahko Misijonska obzorja in žepne koledarčke. Bog povrni za vaš dar!



ØV torek (22. 10.) bo po večerni sv. maši v veroučni učilnici srečanje svetopisemske skupine. Vabljeni!



ØV noči iz sobote na nedeljo (26. / 27. 10.) bomo zaradi prehoda na zimski čas ure prestavili nazaj za eno uro.



ØPrihodnjo nedeljo (27. 10.) bodo v Novi Štifti pri Gornjem Gradu v diakone posvečeni bogoslovci Ivan Hrastnik iz župnije Laško, Marko Rakun iz župnije Rečica ob Savinji in Janez Suhoveršnik iz župnije Nova Štifta pri Gornjem Gradu.



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistili našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani iz Starega trga, Prešernove, Jenkove in Tomšičeve ceste. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji je pri nekaterih sv. mašah oznanjeno več mašnih namenov. Darovi za ostale namene so oddani na Škofijski ordinariat Celje.


Ø
Zaradi duhovnih vaj za pripravnice in pripravnike na prejem zakramenta sv. birme na Sv. Križu nad Belimi Vodami v petek in soboto (18. in 19. 10.) ne bo sv. maše.



ØPrihodnjo nedeljo (20. 10.) bomo obhajali misijonsko nedeljo. V cerkvi bo nastavljen posebni nabiralnik za vaše darove za misijone, v katerih delujejo slovenski misijonarji. Bog povrni za vaš dar!



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistili našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani iz Šaleške, Rudarske, Kraigherjeve in Foitove ceste. Bog povrni!



ØNa novo pot svojega življenja je stopila naša župljanka Marija Golavšek s Partizanske ceste. Molimo zanjo in njene domače!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji je pri nekaterih sv. mašah oznanjeno več mašnih namenov. Darovi za ostale namene so oddani na Škofijski ordinariat Celje.


28. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Ko je Jezus potoval v Jeruzalem,

je hodil med Samaríjo in Galilejo.

Ko je prispel v neko vas,

mu je prišlo naproti deset gobavih mož.

Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili:

»Jezus, Učenik, usmili se nas!«

Ko jih je zagledal, jim je rekel:

»Pojdite in pokažite se duhovnikom!«

In med potjo so bili ozdravljeni.

Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen,

se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.

Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval;

in ta je bil Samarijan.

Jezus pa je odgovoril:

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga,

razen tega tujca?«

In rekel mu je:

»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«



(Lk 17, 11-19)









Drage sestre in dragi bratje!

Ljudje smo najbolj pobožni takrat, ko nam »teče voda v grlo«. Ko smo zdravi, siti in na toplem pa Bog ni tako pogosto v naših mislih.

Deset gobavih mož iz današnjega odlomka evangelija to potrjuje.

Gobavost je bila v Jezusovem času bolezen, pred katero so vsi trepetali, saj je bila neozdravljiva in nalezljiva. Kdor je bil gobav, je bil obsojen na gotovo smrt. Pravzaprav na mučno in dolgotrajno umiranje. Biti gobav je pomenilo biti preklet. Ob prvih znakih bolezni je bil človek izobčen iz skupnosti. Izobčenje je izvršil duhovnik. Duhovnik ga je tudi sprejel nazaj v skupnost, če ni več kazal znakov bolezni. Tako je zapovedovala Mojzesova postava.

Deset gobavcev iz današnjega odlomka evangelija se je po pomoč zateklo k Jezusu. Slišali so zanj in za čudeže, ki jih je delal. Ljudje v hudi stiski iščemo rešilno bilko. Mnogi se zatečejo k Bogu, mnogi pa tudi h komu drugemu ali k čem drugem. Običajno takrat nismo preveč izbirčni.

Prošnja gobavcev je bila uslišana. Jezus jih je ozdravil. Ne zato, da bi ostanek svojega zemeljskega življenja preživeli kot zdravi ljudje, ampak zato, da bi jih pripeljal k Bogu. Samo pri enem je dosegel ta cilj. Vseh deset je bilo telesno ozdravljenih. Toda le eden je bil rešen, ker ga je vera pripeljala k Bogu. Odnos z Bogom je namreč tisti, ki rešuje. Bog hoče človeka rešiti dolgoročno. Ljudje pa pogosto zasledujemo le kratkoročne rešitve.

Naj nam današnja Božja beseda pomaga, da bomo nase in svoje življenje gledali z Božjim pogledom.

                                           Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes